nova beseda
iz Slovenije
DELO, leto 2003, poved v sobesedilu:
Dramaturgijo igre pravzaprav določajo ravno odnosi, vsakdanje človeški, pri tem pa globoko individualizirani, njen osnovni ton pa bridka in nesrečna centralna situacija - z amnezijo, ki priklicuje na dan samo daljno preteklost in jo popolnoma dezorientira v sedanjosti - ter avtorjev vselej rahlo humoren, poetičen, distancirano-poistoveten, senzibilen in topel pristop k snovi.
Izkupiček je več kot dober in pred nami je igra oziroma uprizoritev, ki jo je lepo tudi samo poslušati in s katero se ni težko poistovetiti, pa pri tem ni niti malo populistična. Režija Zvoneta spretno sledi čerem besedila (hitri prehodi s prizorišča na prizorišče, iz časa v čas, iz lika v lik), nerazumljiva je le njena odločitev za karakter prostora: nekakšen trg (scenografija je delo) je v vsebinskem smislu zavajajoč, likovno in mizanscensko pa povsem odveč; pretirani so tudi nekateri glasbeni akcenti, medtem ko je kostumografsko () in lektorsko () delo dobro opravljeno.
Nova poizvedba
Pripombe
Na vrh strani