nova beseda
iz Slovenije
DELO, leto 2003, poved v sobesedilu:
Podobno kot Dostojevskega ga je po preobratu vodila misel, da je sámo življenje slabo in polno trpljenja; podobno kot Dostojevski je menil, da »tragedije ne bodo iz življenja pregnale nobene družbene preureditve«; in podobno kot veliki ruski romanopisec, ki ga je nekoč imenoval svojega učitelja psihologije, je spoznal, »da človeška prihodnost, če človeštvo sploh ima prihodnost, ne sloni na tistih, ki slavijo v prepričanju, da že imajo dobro in pravičnost, temveč na tistih, ki ne poznajo ne sna, ne pokoja, ne radosti, ki se bojujejo in iščejo, zapuščajo stare ideale in gredo naproti novi resničnosti, pa naj bo ta še tako grozljiva in odvratna«.
Takšna misel - ne le obeh obravnavanih piscev, temveč tudi Šestovova interpretacija - je seveda res pesimistična in izraz filozofija tragedije je gotovo povsem primeren zanjo. Ta pesimizem brez dvoma izraža tudi avtorjevo interpretativno težnjo, ki je še posebej razvidna pri pisanju »zgodbe« o Dostojevskem, saj razlagalci ob njem ob
nedvomno tragičnih običajno odkrivajo tudi svetlejše.
Nova poizvedba
Pripombe
Na vrh strani