nova beseda
iz Slovenije
DELO, leto 2003, poved v sobesedilu:
Houja je širše festivalsko občinstvo - kot mnoge režiserje iz kinematografij tretjega sveta - spoznalo dokaj pozno, natančneje, konec osemdesetih let, ko je njegovo Mesto žalosti prejelo beneškega zlatega leva. Odtlej velja za prvinskega avtorja in izjemnega »kronista« tajvanske polpretekle zgodovine, čigar natančen slog distanciranega opazovanja, kadrov-sekvenc oziroma montaže znotraj kadra, kamere, ki trmasto vztraja pri totalu in se za nobeno ceno ne približa snemanemu subjektu, je močno vplival na mlajšo generacijo, med drugim na Tsai Ming-, ki ga dobro pozna tudi slovensko občinstvo.
Retrospektiva obsega vse faze njegovega razvoja, od prvih treh filmov lahkotnejšega formata, ki so v domovini dosegli precejšnjo popularnost, prek tranzicijskega obdobja s sredine osemdesetih, ko je še iskal svojo idealno formulo, do filmov preteklega desetletja, s katerimi je nanizal enega najkonsistentnejših sodobnih opusov.
Nova poizvedba
Pripombe
Na vrh strani