nova beseda
iz Slovenije
DELO, leto 2003, poved v sobesedilu:
Njeni poudarki prihajajo tako vanjo v nekakšnih in izbruhih (najizraziteje pri Arkadini in Trepljevu), ritmično sklenjene in idejnoestetsko enotne slike pa ne ustvarjajo. Tudi čehovskih karakterjev je v novi Utvi le za drobec: ali jim uprizoritev možnost karakterizacije vzame (kot npr. Arkadini v izvedbi s simulacijo patetične gledališke šmire, čeprav, po drugi strani, njena hrupnost obeta učinkovito nadaljevanje, Trigorinu v izvedbi Samoborja pa z nenehnim, skorajda gagovskim zapisovanjem doživljenega v beležnico, čeprav njegova začetna umaknjenost nakazuje možnost emotivne katastrofe) ali pa jih preveč prepušča njihovim lastnim impulzom (kot npr. pri Trepljevu; ta v izvedbi vselej operira z odprtimi kartami, z nenehno »pozitivno« vzburjenostjo, ki pa bi jo moral režiser pravilno usmeriti, da bi se izognil igralskim krčevitostim). To je - navsezadnje - gledališče, ki ne razmišlja pretirano o samem sebi in ostaja na pol poti med reprodukcijo izvirnika in njegovo sodobno
interpretacijo, pa je v njegovi izvedbi videti bolj utrujen in star, kot bi si v resnici zaslužil.
Nova poizvedba
Pripombe
Na vrh strani