nova beseda
iz Slovenije
DELO, leto 2003, poved v sobesedilu:
Toliko bolj, ker proti koncu esejev Izročenost pesmi srečamo na primer sodbo, ki zatrjuje, da je poezija »estetsko upodabljanje človekove zgodovinske usode, saj v sebi z vso jasnostjo razgalja resnico subjektivističnega nihilizma in tako ta nihilizem že tudi blokira in totalitarno naravnani uresničujoči se subjekt prestreza v magični ris človeškega hrepenenja, želje, eksistencialne težnje.« Človek, usoda, resnica, nihilizem, subjekt, hrepenenje, eksistenca - to so besede s specifično težo, ki prebija meje poezije kot samozadostne igre jezika, obenem pa morajo biti tudi same filozofsko pre-mišljene in utemeljene, saj niso imune na »ideološko« uporabnost, recimo kar znotraj visokega patosa (avto)mitologije pesniške modernosti.
Središčno vprašanje interpretacij, nastalih v osemdesetih letih in posvečenih,, Kosovelu, Kocbeku,,, in, je »ontološka podstat« obravnavanih poezij, pa tudi - to je denimo zapisal ob Kocbeku - »kako se pesnikova eksistencialna skušnja estetsko uteleša
v njegovih pesmih« oziroma kako pesnik »estetsko tematizira opisana ontološka razmerja«.
Nova poizvedba
Pripombe
Na vrh strani