nova beseda
iz Slovenije
DELO, leto 2003, poved v sobesedilu:
V začetku osemdesetih let, v eseju Roža niča, nikogaršnja roža, spodbujen z debato o problematičnih mestih Pirjevčevega filozofiranja, sicer pripominja, da se njegovo, tj. Grafenauerjevo razpravljanje »giblje v območju nefilozofskega, poetološkega premisleka«, vendar ostaja vprašanje, kakšna bi bila lahko dosledno realizirana ne-filozofska poetika. Toliko bolj, ker proti koncu esejev Izročenost pesmi srečamo na primer sodbo, ki zatrjuje, da je poezija »estetsko upodabljanje človekove zgodovinske usode, saj v sebi z vso jasnostjo razgalja resnico subjektivističnega nihilizma in tako ta nihilizem že tudi blokira in totalitarno naravnani uresničujoči se subjekt prestreza v magični ris človeškega hrepenenja, želje, eksistencialne težnje.« Človek, usoda, resnica, nihilizem, subjekt, hrepenenje, eksistenca - to so besede s specifično težo, ki prebija meje poezije kot samozadostne igre jezika, obenem pa morajo biti tudi same filozofsko pre-mišljene in
utemeljene, saj niso imune na »ideološko« uporabnost, recimo kar znotraj visokega patosa (avto)mitologije pesniške modernosti.
Nova poizvedba
Pripombe
Na vrh strani