nova beseda
iz Slovenije
DELO, leto 2002, poved v sobesedilu:
V dvorani sede za nami ljudje in za njimi stojijo njihovi starši, in za njimi prastarši, in v nekaj rodovih je to čez milijone ljudi - kot da smo si pravzaprav vsi nekako v sorodu, nekakšni hibridi. Ko se tako poslušno, kot tista punčka, ki je včasih ubogljivo pihala v veter pri Žogici Marogici, oziram nazaj v publiko, opazim, da so v zazrte meni znane in drage oči. Za mano sedita namreč gospa Fey Lecoq, vdova mojega učitelja, mojstra, tudi Simonovega učitelja, zraven nje, moj sošolec, ki danes uči na Lecoqovi šoli, poleg njega pa verjetno novi študentje te izjemne gledališke šole - tri generacije Lecoqovih učencev.
Nova poizvedba
Pripombe
Na vrh strani