nova beseda
iz Slovenije
DELO, leto 2002, poved v sobesedilu:
Njegovo razpravo je mogoče denimo brati kot literarnozgodovinsko študijo s področja imagologije. Še več, tudi sámo Dolarjevo (pa tudi denimo Žižkovo) pisanje mnogo dolguje prav estetskemu diskurzu: živahen slog, aforistično poantiranje, značilni romantični Witz, bogato podobje (že naslovni pojem skopuštva je univerzalna metaforična tema, na katero spisuje Dolar nato variacije), razne oblike medbesedilnosti, predvsem z mnogimi literarnimi aluzijami itn. To prizadevanje po »estetskosti« gre včasih celo tako daleč, da avtor zaradi čistosti, nazornosti, »lepote« kake teze ali domislice pri njenem utemeljevanju ali izpeljevanju preprosto zamiži na eno oko (na primer s protipostavitvijo skoposti vsem drugim »smrtnim« grehom, češ da je edino ona intimen greh - podobno kot onanija -, s katerim se ni mogoče ponašati, ampak se ga lahko zgolj sramujemo; namreč, ali ne velja nekaj podobnega vsaj še za zavist?).
Nova poizvedba
Pripombe
Na vrh strani