nova beseda
iz Slovenije
DELO, leto 2002, poved v sobesedilu:
Na sredini odra, s telesom in obrazom proti publiki, v čisto rahlo zgrbljeni pozi Huppert dobro poldrugo uro izgovarja besede depresije: malodane nepremično, zgolj trzljaj roke tu pa tam, s počasnim, mukoma artikulirajočim se, monotonim govorom, ki se samo kdaj pa kdaj spusti v ritmični ali glasovni zasuk, v redek krik. Tudi drugi glas ne naruši te monotonije muke: vsebinsko identificiran kot glas psihiatra (avtorica besedila ni porazdelila med like in je identifikacijo glasov prepustila interpretaciji), v prostor pa postavljen kot protagonistkina senca (za koprenasto zaveso, kjer je viden zgolj kot silhueta), njen k preživetju usmerjeni drugi jaz - nemočen, komaj kaj pomemben drugi, zgolj občasen vzgib v novi krog istega.
Popolnost izvedbe načne temelj uprizoritve
Nova poizvedba
Pripombe
Na vrh strani