nova beseda
iz Slovenije
DELO, leto 2002, poved v sobesedilu:
In ko je bil že onstran vsega, tudi zadnjega, kar si je mogoče želeti, šele takrat je postal pravi, razprostrl je krila in letel, letel, dokler ga ni bilo več videti in si lahko le slutil njegovo smer v velikem slapu svetlobe...
Kaj bi bil jaz brez tišine, ki je takrat nastala v meni; kaj brez vsega tistega doživetja, v katerem sta resničnost in čudež postala eno; kaj brez tednov predanosti, zaradi katere prvič nisem ničesar izgubil; kaj brez skromnih uslužnosti, ki so v meni prebudile pripravljenost, o kateri nisem še ničesar vedel; kaj brez tedanjega nočnega bedenja, ko mi je zimska noč hladno ležala na očeh, ki sem jih zaprl in v to zapiranje s seboj vzel daljno zvezdo, ki se je skrivala za viticami vinske trte; ko je bila preprosto tišina, tišina pred tisto največjo tišino, ki je še nisem poznal...
Tedaj sem opazil, da je bil tak še tu in da ni bil nekaj minulega, ampak nenehno, večno božično praznovanje, h kateremu se lahko notranji obraz obrne vedno, kadar
začuti potrebo...
Nova poizvedba
Pripombe
Na vrh strani