nova beseda
iz Slovenije
DELO, leto 2002, poved v sobesedilu:
»Fenomenologija slovenskega duha«, ki jo zazna v Korunovih režijah slovenske dramatike, je tako lahko zgolj hipoteza, izražena z vprašanji (torej zgolj v interpretativnih izhodiščih), ki bi jo moral avtor v »naslednji« monografiji o še razviti.
Če je pomanjkljivost prispevkov, kakršen je, striktno kronološki pristop (z izjemami) ter razbiranje pogosto linearnega razmerja med uprizoritvijo (ali še bolje: spominom nanjo) in njenimi kritiškimi odzivi (pred to metodo niso imuni tudi nekateri drugi zapisi), pa je njegova dobra stran ta, da Korunovo delo nenehno postavlja tudi v jugoslovanski kontekst (čeprav je zunaj Slovenije režiral izjemno redko, pa je bil njegov vpliv na gledališče v jugoslovanskem prostoru velik) in da v prehodih iz obdobja v obdobje (pri čemer se Korunova lastna periodizacija ne prekriva vedno s tisto, ki jo zazna) analitične izsledke kljub vsemu strne v načelnejša teoretska spoznanja. Prednost prispevka Predana (naslov njegove monografske »naloge« je in
svetovna dramska klasika) je v preseganju kronološkega pristopa, nadalje v tem, da Korunovemu opusu pogosto prilaga evropske gledališke zglede, praviloma pa je nanj pozoren tudi glede na sprotni oz. aktualni gledališko (oziroma družbeno) politični kontekst.
Nova poizvedba
Pripombe
Na vrh strani