nova beseda
iz Slovenije
DELO, leto 2002, poved v sobesedilu:
Premišljeno zmaknjene v smer večje prepričljivosti in verjetnosti so tudi igralske kreacije; kot ni več samo neskončna (materinska) dobrota in zaščitnica, temveč je z repeticijami in poenostavljenim rezoniranjem, pa z neposlušanjem in s trmastim uveljavljanjem svojega prav za masko skrbi in pozornosti že kar malo zoprna in vsiljiva; in zato je Pepi Tineta flegmatik z visokim tolerančnim pragom, ki se umika v svoje rituale, časopis in, in le ob koncu vidimo njegovo prizadetost, sled angažiranosti, pa tudi nemoči. Roka Viharja je slej ko ne potolčen in načet od podeželskega življenja, kjer ga malo preveč, malo ubit in brezizrazen, pa vendar tudi grozeč in agresiven obstranec, ki je obtičal na slepem tiru življenja in ustvarjalnosti, in radoživa in koketna, potem pa izkoriščena in zlomljena deklina. Najbolj nedoločljiva in v sinkretični mešanici elementov fantastično nedoumljiva ostajata oba vsiljivca; kot Goldstein je pedanten, prijazen možak, očitno ljubitelj
tradicionalnih vrednot, njegova nasilnost je prikrita pod nasmejano suverenostjo, in šele potem ga spoznamo kot odhakljanega čudaka, ki je očitno sposoben vsega; in Mičo je en sam tik, nervozen, agresiven na prvo žogo, trzavičen, pospešen in kot njegove žrtve si tudi sam ni čisto na jasnem, za kaj gre, kaj mora početi; očitno je na robu, kjer preseneti vse, tudi sebe, in pusti za sabo »pogreb«.
Nova poizvedba
Pripombe
Na vrh strani