nova beseda
iz Slovenije
DELO, leto 2002, poved v sobesedilu:
Z lastno identiteto vstopajo igralci v dialog na različne načine: pooseblja predmete, ki ga vežejo na boleč spomin, povezan z lastnim poreklom, in je pri tem poln zbrane tišine, je bolj zgovoren in pred nami v (na trenutke magrittovskih) fragmentih uprizarja svoj (gorenjski?) dom, v pravi drobni drami z plesnim finalom rekapitulira zgodovino svoje mučne poškodbe kolena, se gledalcem predstavi kot subjekt brez lastne identitete, kot seštevek produktov sodobne potrošnje, opremljenih z znamko in reklamnim sloganom, pri čemer tudi njena telefonska številka in celo ime učinkujeta samo kot blagovni znamki, pa nastopi kot eksplicitni nadomestek za, ki je študij predstave zapustila zaradi poroda. Njen prizor je z nekaj duhovitimi rešitvami emblematičen za uprizoritev kot celoto, tako da zaključna zamenjava vlog niti ni več potrebna, saj gledalca prikrajša za prizor enega (katerega, je odvisno, po kakšnem vrstnem redu si izbira nastopajoče) izmed igralcev.
Bolečine, travme, užitki
in veselja so torej stvar izbire.
Nova poizvedba
Pripombe
Na vrh strani