nova beseda
iz Slovenije
DELO, leto 2002, poved v sobesedilu:
Prizori so vsak zase nenavadno zanimivi in gledališko privlačni, izvedeni z izčiščenimi in skrajno ekonomiziranimi gledališkimi sredstvi, kjer jim kot kostumi rabijo (zagotovo izbrana) zasebna oblačila, scenografijo pa predstavlja aktualna razstava Moderne galerije, Nenaslikano (na kateri si je, kot lahko predvidevamo, vsak od nastopajočih izbral ustrezno dvorano). Z lastno identiteto vstopajo igralci v dialog na različne načine: pooseblja predmete, ki ga vežejo na boleč spomin, povezan z lastnim poreklom, in je pri tem poln zbrane tišine, je bolj zgovoren in pred nami v (na trenutke magrittovskih) fragmentih uprizarja svoj (gorenjski?) dom, v pravi drobni drami z plesnim finalom rekapitulira zgodovino svoje mučne poškodbe kolena, se gledalcem predstavi kot subjekt brez lastne identitete, kot seštevek produktov sodobne potrošnje, opremljenih z znamko in reklamnim sloganom, pri čemer tudi njena telefonska številka in celo ime učinkujeta samo kot blagovni znamki, pa nastopi
kot eksplicitni nadomestek za, ki je študij predstave zapustila zaradi poroda. Njen prizor je z nekaj duhovitimi rešitvami emblematičen za uprizoritev kot celoto, tako da zaključna zamenjava vlog niti ni več potrebna, saj gledalca prikrajša za prizor enega (katerega, je odvisno, po kakšnem vrstnem redu si izbira nastopajoče) izmed igralcev.
Nova poizvedba
Pripombe
Na vrh strani