nova beseda
iz Slovenije
DELO, leto 2002, poved v sobesedilu:
Sploh pa: že pred leti, ko je bil sejem še bienalni, sem se spraševal, zakaj morajo obiskovalci vsaj delno komercialne prireditve, torej potencialni kupci plačevati še vstopnino?
Seveda, slovenski knjižni sejem še zmeraj postavlja na ogled nekatere provincialne posebnosti, na njem na primer razstavljajo založbe, ki brez vednosti avtorjev in prevajalcev in v nasprotju z določili pogodb dotiskujejo posamezne naslove, založbe, ki jim je vsaj korektna jezikovna podoba vrste najbolj pomembnih sodobnih romanov španska vas, rokohitrske založbe, ki sodelavcem niti ne ponudijo pogodbe, kaj šele honorarja za opravljeno delo, a vse te pritlehne pobalinskosti so tudi brez fenomena nemara zgolj obrobnost.
Nespregledljiv je vtis, da se sejem spreminja: ne obvladujejo ga nedefinirana, splošna katastrofičnost, jadikovanja in tarnanja o neveseli usodi slovenske knjige, s katerim se je začela njegova zgodovina na začetku sedemdesetih let, založniki z večjim poznavanjem
razpravljajo o svojih revah in težavah (tudi o nikdar harmoničnem razmerju z državo in njenimi davki), in tako iz sejma narejajo prireditev, ki ni več obsojena na prekletstvo, da bi morala biti vse vsem in nikomur nič.
Nova poizvedba
Pripombe
Na vrh strani