nova beseda
iz Slovenije
DELO, leto 2002, poved v sobesedilu:
Pri tem zahaja v različne smeri: v formalistične ekskurze (z neučinkovitimi ponavljanji delov besedila in bolj ali manj poljubnimi »muzikaličnimi« poigravanji z replikami v slogu), simbolistične zastranitve (s približki wilsonovskih vizualnih atmosfer) in psihologistična mašila (z nekakšno ponovno cepitvijo priredbe na Ibsenov izvirnik), pozablja pa na bistveno: na povsem preprosto in golo žensko usodo, ki se mora (ali točneje: ne more) realizirati v svetu, kamor ne sodi in ki je tudi nikdar do kraja ne sprejme. Vse to je pri Sontagovi izrečeno v slikovitih (na trenutke resda deklarativnih) prispodobah, vendar vselej tudi dovolj avtentično, neposredno in razločno; in če se zdi naslovna junakinja kdaj komplicirana, je to zlasti zato, ker (še) ne ve, »kaj hoče«, kakor jo v igri pouči že Arnholm. Smisel Sontagine Gospe z morja je tako v izčiščenih podobah in v povsem elementarni dialektiki bližine, ki jo iz-rojeno bivanje v »zemeljski« družini Wanglovih od nje terja.
Nova poizvedba
Pripombe
Na vrh strani