nova beseda
iz Slovenije
DELO, leto 2002, poved v sobesedilu:
Vendar uprizoritev kljub različnim režijskim poskusom ne deluje osvobojeno in daje vtis, kot da se ne more rešiti okov besedila in suvereno slediti njegovi razvezani dramaturgiji (dramaturginja je bila). Pri tem zahaja v različne smeri: v formalistične ekskurze (z neučinkovitimi ponavljanji delov besedila in bolj ali manj poljubnimi »muzikaličnimi« poigravanji z replikami v slogu), simbolistične zastranitve (s približki wilsonovskih vizualnih atmosfer) in psihologistična mašila (z nekakšno ponovno cepitvijo priredbe na Ibsenov izvirnik), pozablja pa na bistveno: na povsem preprosto in golo žensko usodo, ki se mora (ali točneje: ne more) realizirati v svetu, kamor ne sodi in ki je tudi nikdar do kraja ne sprejme. Vse to je pri Sontagovi izrečeno v slikovitih (na trenutke resda deklarativnih) prispodobah, vendar vselej tudi dovolj avtentično, neposredno in razločno; in če se zdi naslovna junakinja kdaj komplicirana, je to zlasti zato, ker (še) ne ve, »kaj hoče«, kakor jo v igri pouči
že Arnholm.
Nova poizvedba
Pripombe
Na vrh strani