nova beseda
iz Slovenije
DELO, leto 2002, poved v sobesedilu:
Takoj ko izstopiš iz letala na letališču Gandhi, se znajdeš med živimi nasprotji in osupljivimi paradoksi Indije. Čeprav je zame in za mojo družino Indija kot drugi dom, me ob prihodu na ulice starega Delhija, v vrtincu teles vseh barv in ras, kolesarjev, rikš, krav in koz, vsakič znova presune nepojmljiva gmota brezizhodne revščine.
Ko pomislim na Delhi, se mi začnejo prikazovati podobe: izpita mati z dojenčkom na tleh pločnika, na katerem je prespala noč, brezizrazno gleda predse, prodaja plastične rože, hkrati doji in govori sama sebi; policaj z bambusovo palico priganja suhljatega starca z dobrodušnimi očmi v muslimanski kapici, ki se brez ugovorov sklonjeno izogne udarcu; temna ženska v vidno izpranem sariju in moški v zamaščenem dhotiju neutrudno, v tempu vodnega bivola, porivata lesen voz z belimi balami bombaža in se v vsej kaotičnosti ubrano izogneta vozičku z velikimi kosi ledu; birokratsko oblečen kolesar v snežno beli zlikani srajci z veliko rdečo
piko na čelu nadira mladega plašnega fanta s culo, polno zelenjave, s katero bo toliko zaslužil, da bo nahranil družino na podeželju vsaj za en dan; suhljata krava z žametnimi očmi in barvastimi rogovi, z znakom božanske navzočnosti skupaj s psi in berači preiskuje smetnjake; postarani šivaitski asket s tremi zarisanimi debelimi vodoravnimi črtami čez čelo hitro stopa, kakor bi lebdel med množico, ki se je skoraj ne dotakne; poslikan tovornjak neusmiljeno trobi rikšarju iz nasprotne strani, ne ozirajoč se na starčka v žafranastem oblačilu, ki očitno ne živi več v materialnem svetu in ga v zadnjem trenutku potegne izpod velikih gum visoki Sikh z roza turbanom in velikim nasmehom ...
Nova poizvedba
Pripombe
Na vrh strani