nova beseda
iz Slovenije
DELO, leto 2002, poved v sobesedilu:
Gledališka uprizoritev oz. teater kot tak pa lahko iz novega medija, kamor je lahko zgolj linearno (čeprav to ni nikdar v celoti mogoče), lahko pa tudi povsem »adaptirano« prenesen, potegne veliko: ne gre samo za večjo »popularizacijo« teatra, temveč za širjenje domače kulture in umetnosti v najširšem smislu, za plasma dramske, gledališke, likovne, glasbene ipd. ustvarjalnosti. In podobno je s televizijo: gledališka uprizoritev je za prenos že (vsaj v glavnem) pripravljena, torej je vložek, ki je potreben za njeno produkcijo, manjši, s predvajanjem posnetkov (svežih ali iz arhiva) pa lahko televizija zapolni najrazličnejše »protokolarne«, jubilejne, pedagoške (matura!) in še kakšne priložnosti. Televizijski posnetek pa ostaja tako za gledališče kot televizijo tudi relevanten dokument o lastni produkciji, v katerega je vloženo več in je tudi rezultat praviloma boljši, kakor denimo pri dejavnosti, ki jo - sicer občutljivo, predano in z dolgoročnim učinkom - goji s svojim doslednim (in
delno od države podprtim) dokumentiranjem slovenske gledališke proizvodnje.
Nova poizvedba
Pripombe
Na vrh strani