nova beseda
iz Slovenije
DELO, leto 2002, poved v sobesedilu:
V določenih segmentih je film brez dvoma čista perfekcija; zvok nima le spektakelske, temveč igra aktivno, dramsko vlogo (kar je v Holivudu prava redkost), fotografija je videti, kot bi sceno osvetljeval sam Rembrandt, igralci so - tako casting kot njihov učinek - izredni, skratka, pred nami je še en film, ustvarjen za noč oskarjev.
Mislim, da je ključni problem preobteženost oziroma neodločnost pri selekcioniranju, kar je bilo opaziti že v (malce precenjeni) Lepoti po ameriško; slednji je bil preračunljivo skonstruiran v ekstravagantnih značajskih potezah likov in prostora (geji & netolerantna okolica; militantni oče & »izgubljeni« sin; kriza srednjih let & mladost ...), medtem ko Pot v pogubo največ izgubi ravno z disharmonijo med težaško baročno podobo in poceni sentimentalnostjo, s katero se film ponesrečeno sklene. Za film, ki želi biti nekaj več, so mantre o dobrih in slabih ljudeh, apologijah za napačna dejanja in zamujeni očetovski ljubezni (»Ko me vprašajo, ali je
bil dober ali slab človek, odgovorim: Bil je moj oče!«) veliko premalo.
Nova poizvedba
Pripombe
Na vrh strani