nova beseda
iz Slovenije
DELO, leto 2002, poved v sobesedilu:
Avtor lahko poglavje sklene takole: »Telo je s tem tudi v okviru semitskega religijsko-antropološkega sveta ključno za vzrast zavesti sočutja kot sotrpljenja z drugimi in razumljeno [tako kot pri Schopenhauerju] kot počelo prehoda k zunanjosti.« Ta prehod pa je spet mogoče povezati s Schopenhauerjevo tematizacijo sočutja kot pogojenega z občutenjem enosti vseh ljudi v isti volji; pomeni namreč, da se »posameznik že počuti kot del grešnega človeštva in s tem izstopa iz predhodno prikazanih individualnih prošenj«.
Drugo poglavje (nekoliko presenetljivo) pokaže, da je »klasična« evropska filozofska tradicija od predsokratikov do Kanta za antropološko etiko sočutja pravzaprav obrobnega pomena.
Nova poizvedba
Pripombe
Na vrh strani