nova beseda
iz Slovenije
DELO, leto 2002, poved v sobesedilu:
Če si tako vnet, brezkompromisen, iščoč glasbenik, da sestaviš spored s skladbami Debussyja, Ravela, Stravinskega, Bartóka, Schönberga in njegovih dveh najznamenitejših učencev, je najbolj pravi začetek bržkone Debussy, ki je vendarle prvi koreniteje kakor kdorkoli drug prevrednotil stari red in razprl nova zvočna obzorja. A ne gre mi za kronološko dramaturgijo, vem, da je izbor fasciniral ravno kot izris poliestetske narave razmeroma strnjenega (enega in istega) zgodovinskega časa (izbrana dela pač niso sodobna, kakor jih označuje slogan koncertnega lista): Debussyjeva Prva rapsodija za klarinet in orkester oz. klavir (1910), polna barvnega opoja, in Webernove Štiri skladbe za violino in klavir op. 7, sijajen primer »desubjektivizirane«, svobodne, zvočno reducirane, izrazno zgoščene govorice, so denimo nastale v malone istem času. Vendar ne vidim logike v tem, da v programu, ki pripoveduje prvo polovico modernistične zgodbe, slišimo
Webernovo delo pred Debussyjevim.
Nova poizvedba
Pripombe
Na vrh strani