nova beseda
iz Slovenije
DELO, leto 2002, poved v sobesedilu:
Obe knjigi zajameta na samem začetku, v družini; v Kalipso celo kar na začetku časov, ko imena še niso bila podeljena in se je rodilo Večno Žensko, pa v poporodni pripetosti na popkovino, pri Žabotovi na idiličnem podeželju, kjer je družina in skupnost še trdna in nekaj, kar je vredno ohranjati, negovati, reproducirati; pri Milekovi v raztreščeni, amputirani družini. Verjetno ravno ta vkoreninjenost in brezdomnost napotujeta k dvema različnima rešitvama, k skupnosti in radikalnemu individualizmu, osvobojenosti, reduciranju in postopnem odvzemanju skupnosti; junakinja pri Žabotovi ve, kje je njen cilj, vendar ob postajah na poti po labirintu premišlja kot o stranskih rokavih, pri Milekovi se cilji meteorsko zableščijo in postanejo v hipu, ko se jim približaš, nevredni poti in vloženega truda, ne nujno fizičnega. Pri navzkrižnem branju imamo opraviti skoraj z eksemplom, z dvema martirijema, z Juliette in; na eni strani verujoča odprtost, ki poskuša slediti črki in v skladu s
tradicijo vzpostaviti občestvo, v Razkriški epizodi in sicer tudi institucijam navkljub, na drugi hlastno presnavljanje, ki kulminira v bulimiji, v zavračanju presežkov.
Nova poizvedba
Pripombe
Na vrh strani