nova beseda
iz Slovenije
DELO, leto 2002, poved v sobesedilu:
Pred bralca stopajo dileme in iskanja, napake in potopljenost v nepregledno, pa vendar je vse precejeno z refleksijo in zapisano s časovno, zraven pa skoraj s terapevtsko distanco, ki s pieteto, pomirjeno, gleda na preteklo kot nujno za stopanje po poti, ki se začenja. Dnevniški zapisi s svojo sprotnostjo in podajanjem dilem, dvomov, iskanj lovijo bralčevo identifikacijo, v njih je zaradi burnosti in potopljenosti v živo dogajanje manj distance in več, tudi precej, literariziranja, poetiziranja; šele povzdignjena, zgoščena beseda je učinkovito orodje za zapise o koncentriranih, vzvišenih stanjih - ne nujno ekstatičnih, lahko tudi impulzivnih, obupanih.
Obe knjigi zajameta na samem začetku, v družini; v Kalipso celo kar na začetku časov, ko imena še niso bila podeljena in se je rodilo Večno Žensko, pa v poporodni pripetosti na popkovino, pri Žabotovi na idiličnem podeželju, kjer je družina in skupnost še trdna in nekaj, kar je vredno
ohranjati, negovati, reproducirati; pri Milekovi v raztreščeni, amputirani družini.
Nova poizvedba
Pripombe
Na vrh strani