nova beseda
iz Slovenije
DELO, leto 2002, poved v sobesedilu:
Uršičeva tematizacija večnih človeških vprašanj, mejnih človeških položajev in nerešljivih problemov filozofije ni prepuščena naključni inspiraciji in improvizaciji, temveč se očitno dogaja v skladu z reflektiranim načrtom. Prvo poglavje Pomladi (z naslovom O sebi) govori o notranji identiteti sebstva, o samogotovosti, o notranjem dvomu, skratka, o »subjektivnosti«, drugo o »času in prostoru« kot »apriornima kategorijama« vesoljstva sploh, tretje pa o »naravi«, konkretneje: o Bogu in univerzumu, in tako sklene pot, ki logično vodi od »notranjega vesoljstva« k »zunanjemu« in celo onkraj. Na tej poti prehodi avtor v maniri sokratske metode, v kateri ima postavljanje pravih vprašanj prednost pred zacementiranimi odgovori, nekatere ključne - in vsekakor ne naključne - postaje evropske filozofije (Platon, Aristotel, Plotin,, Descartes, Leibniz, Kant, Husserl ...) in astrofizike (, Newton, moderne teorije o vesolju), sklene pa z esejem (predavanjem), ki pravzaprav podaja summo njegovega
spraševanja: z razmišljanjem o nedoumljivosti vesolja, s tem pa tudi človeka kot njegovega dela.
Nova poizvedba
Pripombe
Na vrh strani