nova beseda
iz Slovenije
DELO, leto 2002, poved v sobesedilu:
Ta izjava v imenu osemnajstih Švedov je vseeno malce problematična, saj mnogi kritiki iz leta v leto ponavljajo isto mantro, namreč da je le težko zaupati instituciji, ki je doslej prezrla toliko odličnih pisateljev (med njimi najpogosteje omenjajo Prousta, Kafko,, Ibsena, Strindberga, Zolaja, Joycea, Lorco, Brechta, Ahmatovo, Ionesca, Rilkeja, Nabokova, Calvina, seznam se bere kot izbor najpomembnejših imen literature dvajsetega stoletja) in inavgurirala vrsto povprečnežev. Največ kritik leti prav na omenjeno izbiranje po literarni odličnosti: zdi se, da švedske akademike le-ta seveda zanima in zmore očarati, nemara je celo njihovo vodilo, vendar pa ob tem ni mogoče spregledati več dogodkov iz zgodovine nagrade, ki kažejo, da bi lahko bile njihove odločitve obarvane tudi zunajliterarno, včasih celo izrazito politično.
Akademiji je tako mogoče očitati marsikaj, med drugim evropocentričnost (sicer premore poznavalce posameznih nacionalnih literatur, med drugim
strokovnjaka za literaturo v afriških jezikih, odličnega prevajalca in zgodovinarja literature v kitajskem jeziku itd.), predvsem pa politične zadržke: argentinski svetovljan Borges nagrade kljub nesporni literarni odličnosti menda ni dobil zgolj zaradi nesrečne fotografije, ki ga kaže, kako se rokuje z generalom Pinochetom, irski pesnik Seamus Heaney je nagrado dobil ravno v času najpomembnejših dogovarjanj o miru na Severnem Irskem, nobelovci so postali tisti ruski pisci, ki so režimu nasprotovali, Czesław Miłosz je bil nagrajen v letu ustanovitve poljske Solidarnosti, svoje si je mogoče misliti tudi ob nagradah Günterju Grassu in Foju, ki nikakor nimata sredinsko omlednih političnih stališč.
Nova poizvedba
Pripombe
Na vrh strani