nova beseda
iz Slovenije
DELO, leto 2002, poved v sobesedilu:
Akademik žal ni sodil med te druge, srečnejše, temveč med one prve, potem tako hitro pozabljene.
Ironija življenja in njegove skrivnosti je, da so še najbolj ohranili v spominu tisti, ki jih je pisec vse svoje življenje najbolj zaničeval in jim bil najbolj gorak in krivičen. Začenši z redovno sestro, ki jo je v zadnjih mesecih njegovega življenja organiziral pokojni profesor, da je zanj vdano skrbela, da se je le držala Vidmarjevega pogoja, naj z njim ne načenja verskih pogovorov, kakor mi je pripovedoval sam; ali s čudovitimi literarnimi portreti, kakršne mu je posvetil in izrisal nazorski nasprotnik in najbrž intelektualni rival v Tovarišiji in Listini; z zelo pravičnim in pretehtanim zapisom katoličana; pa s spoštljivim, čeprav tudi kritičnim zapisom ob Vidmarjevi 90-letnici v katoliški reviji Celovški Zvon izpod peresa katoliškega pisatelja Rebule - in vse do najnovejših poskusov dveh katoličanov na Koroškem, da bi izdala v nemškem prevodu izbor najboljših Vidmarjevih
besedil s področja umetnostne kritike.
Nova poizvedba
Pripombe
Na vrh strani