nova beseda
iz Slovenije
DELO, leto 2002, poved v sobesedilu:
Prej gre za roman, ki ni naracija, temveč v zunanji okvir - predstava je razumela, da nujno tudi že žanrski in zato konec speljala v izrazito lahkotnem, kabarejskem duhu, ki kot da odplakne precejšen del prej videnega napihnjeno vzvišenega - ujeta kopica zgodbic in anekdot in osupljivih primerjav in drznih fantastičnih dvigov. Predvsem pa je roman nastal v politično prekurjenih časih, ko se je kar tekmovalo, kdo je mišljen pod Hazarji, komu grozi izginotje, kdo je ogrožen od demokracije; ideja, da o ogroženosti velikih govori peklenšček v angleščini, se mi zdi v predstavi ena bolj duhovitih, predvsem pa bolj kot mestoma že skoraj žaljivo karikiranje ene od treh strani v hazarski polemiki. Sicer je tisto, kar vidimo po stiliziranem in grotesknem carigrajskem uvodu in pred zabavljaško razrahljanim koncem niz podob, tudi ekstenzivnih, ki se trudijo intenzivirati razkošno predlogo, vendar ponujajo namesto prispodobe koreografijo - učinkovito, vendar samemu dogajanju nekako vzporedno,
namesto metafizične zone patos, ki ga včasih napne še poudarjena, široka igralska gesta ali grimasa, namesto Kadmona, simbola sebstva, katerega veletelo sestavljajo hazarski lovci na sanje, pa kopica kakor androginih teles.
Nova poizvedba
Pripombe
Na vrh strani