nova beseda
iz Slovenije
DELO, leto 2002, poved v sobesedilu:
Pogosto se namreč zazdi, da Pandurjeva gledališka fantazija le ni tako neizčrpna. Ob delni avtocitatnosti se njegove multiplikativne mizanscenske zamisli vse prepogosto ustavljajo na sredi poti, prekinitve in neke vrste »kastracije« so celo njihov razpoznavni znak (če pomislimo nazaj, so bile najbolj značilne že za nenehno zaustavljajočo se uprizoritev). Nerealizirana, naivno ali zgolj zasilno markirana erotična srečanja, nedokončani emotivni izpadi, neizplesane koreografije, nedobojevan sabljaški dvoboj itn., hkrati pa še nenehna simbolizacija (in s tem zapiranje) dejanja s pomočjo rekvizitov ali scenskih elementov (najznačilnejša je knjiga) ipd. - vse to kaže na značilno odsotnost jasnega stališča, pripoved odmika od gledalca in jo potujuje, tako da ta predstavo navsezadnje zgolj neprizadeto opazuje skozi svojo odprtino v kovinskem ogrodju.
Nova poizvedba
Pripombe
Na vrh strani