nova beseda
iz Slovenije
DELO, leto 2002, poved v sobesedilu:
Zadnjega pol leta sem bil na dolgi poti. Svetovna pot tistega zadnjega izhodišča vsakega človeka, namreč stranišča, ki se vleče skozi Avstralijo in Hongkong pa Slovenijo in Irsko in potem Bolgarijo, je bila v bistvu eno samo vznemirljivo potovanje prek različnih sistemov straniščenja, od pomanjkanja stranišč v avstralskih restavracijah, zato pa ob razkošju občinskih, ki se odprejo na gumb in te sprejmejo z lepo klavirsko skladbo - če ni Mozart jahal tam mimo, dunajski konji pa so medtem srali v umirjenem galopu? - do čudnih izbic v Hongkongu, skrivnost vzhodnega stanja in nehanja, nikoli nehanja po tisti hrani, pa spet domače stranišče, ki te išče, časopis v naročju, dobro staro branje, isto sranje, pa spet na Irskem, ko se moram navaditi na to, da na stranišču pritisnem tipko navzdol, kot bi imel orgle z registrom na levem boku, v nasprotju z Bolgarijo, kjer sem moral pritisniti na sredi na gumb, v upanju, da bo teklo, ali pa potegniti tisti gumb
na sredi navzgor, pri čemer mi je nebrojkrat ostal v roki, od njega pa je visela rumenkasta cevčica, prav kakor popkovina, ki sem jo imel veselje ugledati, ko se mi je rodil otrok, enako nečloveško podobna človeku in glistasta, in potem je prišla oskrbnica stranišča za 50 stotink po osebi in je sumničavo opazovala, ali nisem nemara tukaj samo zato, da škodim prejšnjemu sistemu, od katerega sta ostala samo še ona in tista cevka, ja, tista cevka za transfuzijo v sobi za intenzivno nego, to bo tisto pravo. Ena najbolj pomembnih stvari za preživetje, se pravi življenje po življenju, ki smo jo morali vzeti v Bolgariji, je bila ta, da si imel v žepu zmeraj nekaj drobiža - od 20 stotink do enega leva, če si šel v resen lokal.
Nova poizvedba
Pripombe
Na vrh strani