nova beseda
iz Slovenije
DELO, leto 2002, poved v sobesedilu:
Zadnje čase se - po lastni volji - manj javno »prikazuje«, ko pa se, ga avditoriji sprejemajo z enako naklonjenostjo kot v najrodovitnejših časih.
Seveda lahko utemeljeno domnevamo, da izvira priljubljenost predvsem iz njegovih briljantno izoblikovanih komičnih postav, a ta domneva je nepopolna: ko si v spominu obudimo vsaj vloge, kakršne so npr. župnik v Cankarjevem Kralju na Betajnovi, V. v Dürrenmattovih Prekrščevalcih, Orgon v Molièrovem Tartuffu in Argan v Namišljenem bolniku, Teiresias v Smoletovi Antigoni, Polonij v Shakespearovem Hamletu ali stari Mahon v Syngeovem Junaku z zahoda - postane jasno, da je k številnim humorno razigranim in šaljivim likom nujno prišteti pravkar naštete, tu seveda strogo izbrane vloge, ki so vse po vrsti karakterološko dramatične in žanrsko bolj resnobne in tragigroteksno bridke kot kratkočasne ali zabavljive. Slednje so v delih iz tako imenovanega manj zahtevnega dramskega repertoarja, predvsem pa v številnih televizijskih igrah in
nadaljevankah (npr. Dekameron, Mali oglasi, Naša krajevna skupnost) ter imenitnih domačih filmih (npr. v Štigličevih Tistega lepega dne in Strici so mi povedali ali v Klopčičevem Vdovstvu, če omenimo le najizrazitejše) ne samo na široko popularizirale, marveč ga skupaj z najzahtevnejšimi kreacijami preustvarile v imenitnega, nadžlahtnega slovenskega komedijanta, nemara enega izmed najznamenitejših ne samo v našem času, marveč imenitnega nadaljevalca tistega slovitega slovenskega igralskega izročila, ki ga je mogoče najverodostojneje poosebiti z dramskimi umetniki, kakršni so bili npr., Cesar ali.
Nova poizvedba
Pripombe
Na vrh strani