nova beseda
iz Slovenije
DELO, leto 2002, poved v sobesedilu:
V scenskem kontekstu ogromnega belega pritličnega labirinta, z nenehno vrtljivim odrom in neštetimi vrati, izza katerih bodisi ne vidimo nič ali pa se odpira perspektiva notranjega dogajanja, še najraje povezanega z zakulisjem kakih modnih revij, je možnosti za čvrsto gradnjo operne drame pravzaprav malo. V tem ogromnem zaporedju spreminjanja ali bolje variiranja iste scene je scenograf Zehetgruber dal tako rekoč zeleno luč za mentalni beg v alienacijo in frustracijo, skorajda klavstrofobijo, ne pa senzualnost v svoji fatalnosti. Težko odpustimo, da je na koncu opere dal sabljo v roko Leporellu in z njo zabodel Giovannija, čeprav je ravno zanj največja izguba (ker bo ostal brez svojega dobrega gospodarja), medtem pa ostaneta oba zaprisežena maščevalca, Ottavio in Masetto, brez priložnosti.
Nova poizvedba
Pripombe
Na vrh strani