nova beseda
iz Slovenije
DELO, leto 2002, poved v sobesedilu:
Prvo sezono obujenega Gledališča je zaznamovala nerodna, po kdove kakšnem ključu sestavljena repertoarna slika, ki ni ciljala visoko nad umetniško korektnost - programska ambicioznost se ob pičli finančni podprtosti, ki teatru zagotavlja predvsem osnovno eksistenco, očitno ne zgodi kar sama od sebe (jo pa pred drugo sezono terja že utripajoč rdeči signal). Po dveh uvodnih komedijah je sledil »spust« na vrhunec sezone, Cavazzovo postavitev McDonaghovega Samotnega zahoda, in sklep s Kopitovo »amerikano« Pot do Nirvane, ki v sporočilnem smislu ne pove kaj bistveno novega (kot je pokazala že Ločitev v Celju, nima sreče pri izbiri predlog za uprizarjanje).
Značilno, so bile paralele Samotnega zahoda z »nespravljenim« slovenskim okoljem režirane brez eksplicitnega opredeljevanja, interpretacijsko odprto - takšen pristop pa prevladuje v današnji gledališki sliki na Slovenskem: gre za dialektiko relativnega zatišja in izogibanja odprti konfrontaciji.
Nova poizvedba
Pripombe
Na vrh strani