nova beseda
iz Slovenije
DELO, leto 2002, poved v sobesedilu:
V središču pripovedi, ki poteka tukaj in zdaj, je naslovni junak (avtor pripoveduje o njem kot o junaku v narekovajih, torej antijunak), sanjač, poseben, a kljub vsemu ne tako redek psihološki profil, v konfrontaciji z realnostjo sveta, ki pa je popolnoma drugačna: po avtorjevih besedah bizarna in shizofrena ter z opaznim vplivom na okolico. Roman se odvija na treh nivojih, kot prvoosebna pripoved glavnega junaka, kot sanjska zgodba, ki jo junak sanja v nadaljevanjih in z razvidnimi sanjskimi simboli, ter kot »objektivna« plast, sestavljena iz novičk, ki jih za rubriko Zanimivosti in nenavadnosti izbira in ureja ravno, začasno zaposlen pri nekem časopisu. Knjiga je razdeljena na tri dele, pripoved je podložena s humorjem in samoironijo, na trenutke bi jo lahko imenovali tudi psihokriminalka; urednik opozarja na drastičen konec, v katerem postane sam junak ene od bizarnih novičk, ter na specifično »štefanečevsko« nostalgijo.
Nova poizvedba
Pripombe
Na vrh strani