nova beseda
iz Slovenije
DELO, leto 2002, poved v sobesedilu:
Razstave, ki so bile zasnovane kot instalacije, določene s povezovanjem in dopolnjevanjem različnih medijev (video, fotografije, objekti) in so bile v popolnem nasprotju z idejo enovitosti in čistosti medija, so bile tako s svojo kvaliteto kot s samo številčnostjo močno v ospredju likovnega dogajanja.
Zanje je predvsem značilno, da se ne osredotočajo na značilnosti posamezne likovne zvrsti, temveč je v heterogenem likovnem jeziku, sestavljenem iz številnih fragmentov videa, fotografije, kiparskega objekta, slikarske podobe ali avtonomne, abstraktne slike, izpostavljena pripovedna plat, ki pa se ne ozira na določila izoliranega medija, ampak v prepletu in dopolnjevanju fragmentov ustvarja celovito prostorsko instalacijo.to ustvarjanje je najznačilnejša razstava Zmaga Lenárdiča in Kemperleta Ni teme ni teme, ki je bila pripravljena za Umetnostno galerijo v Mariboru in je doživela še dve reprizi (na ljubljanskem gradu in v Galeriji Equrna). V treh »izdajah« te razstave, ki je
verjetno tudi dogodek sezone, smo videli izjemno bogato vizualno imaginacijo, ki si je vsakič povsem podredila galerijski prostor in gledalca popeljala v pomensko in oblikovno nasičen in večplasten doživljajski svet instalacije.celi vrsti likovnih dogodkov, ki tako kot ta razstava niso več stavili na izoliran, avtonomen likovni objekt, moramo izpostaviti še razstave Sejalec 1.000.000 v Galeriji Kapelica (izvirna parafraza sublimnega in smiselno nadaljevanje dosedanjih izhodišč prostorske slike), manjšo pregledno razstavo v Mednarodnem likovnem grafičnem centru (konsekventna angažiranost likovne prakse), kiparsko instalacijo v Mali galeriji (likovno »vtelešenje« družbeno relevantnih idej), (vprašanja telesnosti v času raziskovanja skrajnih meja človeka na razstavi v Kapelici in tematizacija narave v Bežigrajski galeriji) in Vadima (galerija ŠKUC).
Nova poizvedba
Pripombe
Na vrh strani