nova beseda
iz Slovenije
DELO, leto 2002, poved v sobesedilu:
Nase kot na performerja-igralca, ki mu v »sprehodih« po pisti skupaj s krvjo vidno zmanjkuje tudi moči, na subjekt v izginjanju, ki ga - brez vsakršne patetike - prešinja bolečina, ta pa prihaja iz vzporedne vsebine nastopa, ne iz same krvi, in jo za silo lahko razberemo iz njegovega naslova (Pogrešam te); ter na performerja-slikarja, ki pa na obraze gledalcev, odvračajočih se od pogleda na kri, projicira sledi čiste, absolutne slike, kjer vprašanje podlage in kvalitete nanosa nista več pomembna.
Če je Frankova subjektivnost oddaljena, je njegova eksistenca povsem tu, pred gledalci, »komunikativna«, čeprav mučna, »lepa«, čeprav tudi grozljiva, »katarzična«, čeprav na povsem nemetaforičnem fizičnem robu (za katerega vselej skrbi za bleščečim spektakelskim zaslonom pripravljena ekipa za prvo pomoč). Prepričljivo umetniško delo torej, ki seže daleč čez tradicionalno predstavo in opazovalca zaloti v lastnem, ponovno začutenem fizičnem in
duhovnem telesu.
Nova poizvedba
Pripombe
Na vrh strani