nova beseda
iz Slovenije
DELO, leto 2002, poved v sobesedilu:
V performansu se tudi sicer kaže nekaj ženskega: body »aktivira posebno, kulturno kodirano (in nevarno) 'žensko' razmerje, ki zaznava in udejanja telo/jaz kot vselej že implicirano v drugačnosti«, ženska po Jonesovi prikazuje temeljno inkoherenco jaza, čemur se moški upirajo; ženske so »nenehno prisiljene upoštevati svoj družbeno vpisani manko«. Body je v resnici ženska, bi lahko rekli, in ni čudno, če je Jonesova na več mestih (skupaj s predhodnicami in somišljenicami) kritična do modela umetnika v zahodni kulturi: beli moški subjekt iz zgornjega srednjega razreda; maskulinizem pa - poleg rasizma, homofobije in razredne obremenjenosti - očita tudi »objektivni« estetski presojevalnosti in umetnostnozgodovinski narativnosti.
Čeprav knjiga noče biti zgodovina performansa ali body arta (razmerje med obema pojmoma je morda edino mesto v knjigi, ki ni do kraja razjasnjeno; knjiga se ukvarja predvsem z »likovnim« performansom šestdesetih in sedemdesetih let, čeprav je res, da se
oba pojava zlasti v devetdesetih letih povežeta v enotno »likovnoteatralno« performativno formo), temveč študija, »ki preučuje načine, kako body radikalno razpravlja o strukturah razlage, ki oblikujejo naše razumevanje vizualne kulture«, skoznjo vendarle lahko razberemo njegov razvojni lok.
Nova poizvedba
Pripombe
Na vrh strani