nova beseda
iz Slovenije
DELO, leto 2002, poved v sobesedilu:
Po drugi strani avtorica zamolči celo vrsto izrazito nerepresivnih nalog jezikovnega urada, npr. da »izreka javne pohvale fizičnim in pravnim osebam za zavzeto jezikovnokulturno delovanje«, »daje pobude za širitev slovenščine na nova področja, da bo jezik sledil znanstvenemu in tehnološkemu razvoju ter modernemu načinu življenja«, »daje fizičnim in pravnim osebam pojasnila o slovenski knjižni normi, kakor je zapisana v sprejetih učbenikih in priročnikih«, »izdaja lepake, zgibanke in drugo propagandno gradivo o knjižni slovenščini, njenem izraznem bogastvu, zanimivosti in funkcijah«, »obvešča javnost o usmeritvah in odprtih vprašanjih jezikovne politike« ipd.; zamolči torej prav tisto dejavnost urada, ki jo v isti alineji sama zahteva od jezikovnopolitičnih programov: vsaditi v zavest uporabnikov jezika spoznanje, »da je lastni jezik najnaravnejši in hkrati najpristnejši izraz nas samih«. Razlogi nasprotovanja iz tretje alineje so torej dezinformacija.
V četrti alineji se zakonskemu predlogu očita, da predvidenemu jezikovnemu uradu (oziroma njegovi nepredvideni inšpekcijski službi?) podeljuje pristojnost ne samo v smislu prizadevanja za dosledno izvajanje ustavne določbe o slovenščini kot uradnem jeziku Republike Slovenije, temveč - menda v 3. in 6. členu - »tudi za kakovost uradnega jezika države«.
Nova poizvedba
Pripombe
Na vrh strani