nova beseda
iz Slovenije
DELO, leto 2002, poved v sobesedilu:
V 26. in 27. členu je zapisano, da »Nadzor /.../ opravljajo pristojne inšpekcijske službe za področja, na katera se posamezne določbe nanašajo (npr. tržna, delovna, šolska), urad za jezik pa lahko da pristojnemu inšpektorju samo predlog za začetek postopka, torej nič več od tistega, kar lahko že zdaj stori »tudi vsaka fizična ali pravna oseba, ki meni, da je zakon kršen«; in denar od morebitnih kazni bi šel v integralni državni proračun, ne pa v blagajno jezikovnega urada. Po drugi strani avtorica zamolči celo vrsto izrazito nerepresivnih nalog jezikovnega urada, npr. da »izreka javne pohvale fizičnim in pravnim osebam za zavzeto jezikovnokulturno delovanje«, »daje pobude za širitev slovenščine na nova področja, da bo jezik sledil znanstvenemu in tehnološkemu razvoju ter modernemu načinu življenja«, »daje fizičnim in pravnim osebam pojasnila o slovenski knjižni normi, kakor je zapisana v sprejetih učbenikih in priročnikih«, »izdaja lepake, zgibanke in drugo
propagandno gradivo o knjižni slovenščini, njenem izraznem bogastvu, zanimivosti in funkcijah«, »obvešča javnost o usmeritvah in odprtih vprašanjih jezikovne politike« ipd.; zamolči torej prav tisto dejavnost urada, ki jo v isti alineji sama zahteva od jezikovnopolitičnih programov: vsaditi v zavest uporabnikov jezika spoznanje, »da je lastni jezik najnaravnejši in hkrati najpristnejši izraz nas samih«. Razlogi nasprotovanja iz tretje alineje so torej dezinformacija.
Nova poizvedba
Pripombe
Na vrh strani