nova beseda
iz Slovenije
DELO, leto 2002, poved v sobesedilu:
Kakšna kletev!, ste mar gluhi ali povsem bebasti? ta mularija je cepljena zoper skeleče besede, koliko dima je bilo nekoč, stali smo na barikadah, naš meč je bila neusmiljena kritika, ni dialektike brez kritike, svet naj se prekucne na glavo, marširali bomo svoj dolgi, in smo korakali, nekdo nas je oropal, ociganil za sanje, za podobo raja, lebdenja v otroški ljubezni in nasladnem užitku, opeharilo nas je, a ni še vse zgubljeno, revolucionarna budnost še tli, ta svet je res eno sranje, kdo bo z nami razglašal diagnozo? in za koga smo sploh urili našo kritično zavest? za koga, vas vprašam, kako naj inštruiramo naslednike, kako naj predamo skrinjo zaveze, ko mlade glave sploh ne lovijo naših signalov, obdane so z jeklenimi opnami, naša skupna prihodnost jim nič mar, navadne egoistične, da ne rečem, kaj so, valjanje pred televizorji, prežvekovanje medijskih manipulacij, kakšna beda, kakšna naivnost, potrošniški raj je vaš sarkofag, nobenih barikad ni na obzorju, kje je mastna kletev,
zagamanci! Kletve so stisnjene med zidovi ustnic, ni časa, Lola ima borih dvajset minut, da ga reši, njega, ki je strelovod ljubezni, najti mora tiste desettisoče, da bi odplačala njegovo usodo, drobec njegove nepazljivosti, muhasto intervencijo naključja, mesto utripa kot oddaljena zvezda, kako v brezzračnem prostoru obdržati ljubezen? in Lola teče svojo pot,, ki mora, mora naplaviti tisti denar, naj ga da oče, njen skrbnik in varuh, Lola trikrat pridrvi v očetovo pisarno z neverjetno prošnjo, daj denar, zdaj ga res rabim, in kar trikrat dobi od njega bore malo, velik nič, prvič jo ves penast nažene, drugič nima te priložnosti, saj ona prva izvleče pištolo, tretjič ji kapne rešitev in tretjič je vedno tretjič, Lolina ljubezen še vedno domuje na Zemlji, še vedno je odložen trenutek preizkušnje, kaj mi bo manjkalo, če me zapustiš, bo praznina prežgala vse drugo migotanje življenja, kje so meje ljubezni v utripanju mesta, zagrizen tek do onemoglosti je odgovor na velike dvome, na
terenu empirije, najin poljub se zdi resničnost, Lola teče trikrat, tretjič reši sebe in ljubega, njeni senzorji v tretje niso mogli odpovedati, z drobižem v žepu stopi v hišo groze, v kraljestvo številk, njena je tista prava, naj ruleta usode izpljune odkupnino, hazard je zdaj nujnost, bližina je privilegij, Lola,,,, vsi tečejo, časa ni obilo, ljubezen je na koncu predora, njihovi čuti se ostrijo, ne bodo se pustili oropati, iznašli bodo svoja orožja, krog svobode bo njihov, ni strahu, močvirje bo slišalo svoje. Iz grma jih bo opazoval stari Gombrowicz, opijanjen bo z njihovim zanosom, orgazmi prekaljenega voajerja bodo siloviti, prav nič jih ne bo spodkopavala vednost, da bodo mladenke in mladci kaj kmalu zabredli v močvirje skrepenelosti, iz katerega se bodo reševale le zares trdožive živali.
Nova poizvedba
Pripombe
Na vrh strani