nova beseda
iz Slovenije
DELO, leto 2002, poved v sobesedilu:
Njene ilustracije oživljajo veliko hrepenenje in velika temačnost, velika ljubezen, a tudi strah in smrtna bolečina, ki se ne kaže le v srhljivi Lenori s podobo strašljivo odprtih pokopaliških vrat in turobnega pogreba, ampak tudi v zastrtosti mistične pokrajine, v tišini gest, v razsutih predmetih in v človeški izgubljenosti na svetu, v kateri so tudi odrasli ljudje videti kot drobni nebogljeni otroci, nerazumljeni v bolečini odraslih bitij. Vse to je znala mojstrsko pričarati z ritmizirano risbo in z do kraja pretanjenim, muzikalno ubranim kombiniranjem zamolklih ali sijočih barvnih odtenkov, potrpežljivo, z malone miniaturistično preciznostjo in drobljivo krhkostjo kitajskega porcelana; ob tej ustvarjalni zamudnosti pa je ohranjala popolno izrazno svežino, ker se je njena minucioznost rodila iz življenjske potrebe po trajni izročenosti nenehni ustvarjalnosti, navzven študijsko premišljeni, a navznoter izsanjani s popolno pesniško svobodo.
je postala že v
cvetu življenja neprekosljiva ilustratorka svetovnega formata, ob kateri so se pričenjali, kot je bilo mogoče opažati na mednarodnih ilustratorskih prizoriščih, navdihovati tudi drugod; doma pa je izzvenela kot v klasično popolnost pognali cvet t. i. ljubljanske pravljičarske ilustratorske šole, ki je bil ljubiteljem že desetletja samoumevno razpoznaven, a je vendar vselej presenečal, ker ni nikoli izgubil svežine in neuničljivega sijaja.
Nova poizvedba
Pripombe
Na vrh strani