nova beseda
iz Slovenije
DELO, leto 2002, poved v sobesedilu:
Skozi mitično bistvo takih pravljic je umetnica v svojih oživelih slikah razkrivala lastno notranjo podobo, in tako skoznje kot v vsakdanjem življenju smo jo spoznavali kot z nikomer primerljivo aristokratsko temno lepotico, ki se izenačuje z zloslutnimi hrepenenji in bolečinami svojih junakov, v katere je do skrajnosti usmerjala svojo ustvarjalno milino in življenjsko strast.
Njene ilustracije oživljajo veliko hrepenenje in velika temačnost, velika ljubezen, a tudi strah in smrtna bolečina, ki se ne kaže le v srhljivi Lenori s podobo strašljivo odprtih pokopaliških vrat in turobnega pogreba, ampak tudi v zastrtosti mistične pokrajine, v tišini gest, v razsutih predmetih in v človeški izgubljenosti na svetu, v kateri so tudi odrasli ljudje videti kot drobni nebogljeni otroci, nerazumljeni v bolečini odraslih bitij. Vse to je znala mojstrsko pričarati z ritmizirano risbo in z do kraja pretanjenim, muzikalno ubranim kombiniranjem zamolklih ali
sijočih barvnih odtenkov, potrpežljivo, z malone miniaturistično preciznostjo in drobljivo krhkostjo kitajskega porcelana; ob tej ustvarjalni zamudnosti pa je ohranjala popolno izrazno svežino, ker se je njena minucioznost rodila iz življenjske potrebe po trajni izročenosti nenehni ustvarjalnosti, navzven študijsko premišljeni, a navznoter izsanjani s popolno pesniško svobodo.
Nova poizvedba
Pripombe
Na vrh strani