nova beseda
iz Slovenije
DELO, leto 2002, poved v sobesedilu:
Lepoto in strahove, svetlobo in bolečino je poslej ohranila v sami sebi, neprilagojena banalni površinskosti sveta; zato se je, takoj po tem, ko se je s prvimi ilustriranimi knjigami mladostno zatekla v razigrano duhovitost, kot v svoji najbolj pravi domovini znašla v otožno poetičnih prizoriščih pravljičnih junakov, v katere je znala z lastnim doživljanjem vdihniti tudi občutja nebogljenega človeka, ki premaguje bedo življenja s poezijo domišljije, kakršno so premogli romantiki, ki so jo obdajali najbolj od blizu. Patinirani videz njenega intimnega sveta se je tako oprl zlasti na pravljičnost 19. stoletja z njegovo bidermajersko urejenostjo, ki pa je v resnici znotraj vsa krhka, do skrajnosti razbolena in ponekod že malone demonska.
Njeni najbolj resnični in največji prijatelji, ki si jih je sama izbrala, so bili pravljičarji,, brata ali avtorja Lenore Bürger oziroma in pretanjeni ter, ona sama pa je v luči njihovih in svojih umetnin postajala razbolena
princesa, žrtvujoča se mala morska deklica, čuteča duša Srečnega princa, pravljična Majhnica in v razgovore oživelih igrač zazrta sanjajoča deklica ali Rdeča kapica, na katero v mračnem življenjskem gozdu preži; v zakladnici slovenske literature pa njena podoba živi tudi v mitičnosti njej posvečene Grafenauerjeve Sredozimke.
Nova poizvedba
Pripombe
Na vrh strani