nova beseda
iz Slovenije
DELO, leto 2002, poved v sobesedilu:
Enako zanimiva pa je vrnitev nastopajočega na sedež med občinstvom, ki pa je še manj »zavestna« in iz nje bijejo nezavedni »simptomi«: otročji, dobrodušni, celo nekoliko »bebavi« izraz, njegova užaljenost in intenzivno notranje zadrževanje reakcije, ter Bojanin ohlapni obraz, senčnat in »grd«, utrujen in v hipnih prebliskih izgubljajoč vso tisto racionalno kontrolo, na kateri gradi svojo hoteno navzočnost. Kljub metaforičnemu »teoretskemu nakladanju« pa je razmerje med objektnostjo lastne fizične navzočnosti obeh igralcev (podkrepljeno v njenem primeru z nevrotičnim in mehaničnim »poplesavanjem«, v njegovem primeru pa z vročičnim dopovedovanjem) in nezavedno željo po njeni subjektivizaciji izjemno zanimivo, saj se vpisuje v samo ontološko (in fenomenološko) sredico gledališke predstave.
Posebno poglavje je eksplicitna »vsebina« predstave, »opis« kaotičnega urbanega bega od konkretne »rdeče točke« do splošnega metagledališkega zanikanja »teorije« in vzpostavitve »terapije«
(in torej vrnitve na izhodišče), vse v alogično prekinjanih verbalnih kaskadah, močno inspirativnih za izbrano občinstvo in nemara le težko dostopnih za običajno gledališko publiko.
Nova poizvedba
Pripombe
Na vrh strani