nova beseda
iz Slovenije
DELO, leto 2002, poved v sobesedilu:
Pred tem smo poznali »samoupravni sporazum o pravicah, obveznostih in odgovornostih založniških organizacij in avtorjev pri sklepanju pogodb«, a že leta 1990 je avtorske kuloarje razburilo pismo Odbora za založniško dejavnost pri Gospodarski zbornici Slovenije, v katerem so nekatere založbe takratni republiški komite za kulturo obvestile o preprostem dejstvu, da administrativno predpisovanje izplačevanja avtorskih honorarjev ni skladno s tržno ekonomijo.
Problem oziroma poseben fenomen so in ostajajo prav te subvencije: o njih odloča vsakokratna strokovna komisija, ki jo iz zunanjih sodelavcev sestavi ministrstvo za kulturo, in nemalokrat se je pokazalo, da knjižne programe tukajšnjih založb pravzaprav ne urejajo v knjigah zapisani uredniki, ampak ministrstvo s »svojimi« denarci, posredno pa je bilo največji knjižni urednik v Sloveniji pravzaprav ministrstvo za finance. Tej norosti so spremenjena pravila sofinanciranja vsaj malce odpomogla,
dejstvo pa ostaja, da je subvencija relikt nekdanjih časov (podoben ji je status samostojnega umetnika, spominjajoč na zaslužne umetnike nekdanje Sovjetske zveze) in da bi si nekdo, najbrž ministrstvo v sodelovanju z avtorskimi organizacijami, nujno moral izmisliti nekaj novega.
Nova poizvedba
Pripombe
Na vrh strani