nova beseda
iz Slovenije
DELO, leto 2002, poved v sobesedilu:
Na prvi pogled so avtorske zadeve v tej državi lepo urejene; znana je ugotovitev, da je slovenska raven zaščite avtorskih pravic povsem primerljiva z uveljavljeno evropsko, od leta 1995 premoremo tudi Zakon o avtorski in sorodnih pravicah, katerega sestavljalci so se lahko pohvalili, da je bil sodoben in po mnenju uglednih tujih strokovnjakov za avtorsko pravo takrat najboljši tovrstni predpis v Evropi, saj so pri njegovem pisanju upoštevali sodobne teoretične in zakonodajne rešitve v svetu, nasvete Svetovne organizacije za intelektualno lastnino in drugih institucij, v zakon pa so prevzeli tudi takrat najnovejše standarde, ki jih Evropska zveza z direktivami predpisuje svojim članicam.
To je ena slika, druga je čisto iz drugega filma: tukajšnje ministrstvo za kulturo objavlja priporočene višine honorarjev, temelj za izračunavanje tarifnih lestvic (ki seveda veljajo le za tiste knjižne naslove, ki so deležni subvencije) pa je - tako kot
pred leti - povprečna slovenska plača. Pred tem smo poznali »samoupravni sporazum o pravicah, obveznostih in odgovornostih založniških organizacij in avtorjev pri sklepanju pogodb«, a že leta 1990 je avtorske kuloarje razburilo pismo Odbora za založniško dejavnost pri Gospodarski zbornici Slovenije, v katerem so nekatere založbe takratni republiški komite za kulturo obvestile o preprostem dejstvu, da administrativno predpisovanje izplačevanja avtorskih honorarjev ni skladno s tržno ekonomijo.
Nova poizvedba
Pripombe
Na vrh strani