nova beseda
iz Slovenije
DELO, leto 2002, poved v sobesedilu:
Bognedaj seveda, da bi kdo izpodbijal moralno in historično težo dogodkov, toda filmska umetnost je - od De Sicovega Vrta-Continijevih do Wajdovega Velikega petka, da o Benignijevem Življenje je lepo ne govorimo - v petdesetih letih po vojni o tem žalostnem predmetu človeštva povedala vse, kar je znala; zlasti na ta evidentno spektakularen način. Zdaj, 57 let po vojni, pa pride stari, ki so ga ob njegovem visokem ustvarjalnem času zanimale popolnoma drugačne zgodbe, posname (z zelo veliko predvsem francoskega denarja) eno nedolžno repliko k veliki temi - in zmaga v Cannesu!
Da je na ta film čakal vse življenje - tudi on je bil namreč kot otrok taboriščnik v Krakovu, zato ima izkušnjo holokavsta v intimnem spominu - zdaj pa je končno naletel na »pravo zgodbo«, na biografski roman (izšel je leta 2000) o resničnem mladem, pianistu Szpilmanu (ki je preživel varšavski geto, nekaj tednov pred koncem vojne pa ga je rešil nemški oficir) - to je pač medijska sentimentalka, ki je
Polanskemu ne moremo zameriti.
Nova poizvedba
Pripombe
Na vrh strani