nova beseda
iz Slovenije
DELO, leto 2002, poved v sobesedilu:
Peščena tla so nekakšna zgoščena podoba (zrcalo ali zaslon) časa, civilizacije, kulture, na njej se kopičijo njihovi (simbolni) ostanki: kamni, »odrezane« roke (simbol Barbovega antropološkega gledališča) ipd. Mitologija, ki bi jo lahko (paradoksno) definirali kot »dejavni ostanek«, je ob nenehnem opravku zlasti z lastnimi mitološkimi koreninami in usodami sposobna tudi »aktualizacije«: zbirka antičnih mitoloških oseb (od Ojdipa do) tako v svoje brezobzirne, surove, elementarne kremplje vzame »zadnjega revolucionarja dvajsetega stoletja«, Guilhermina Barboso, ki večji del predstave s svečko na vojaški čepici po robu »mitološkega« prizorišča.
V Mythosu tako gledamo neke vrste paralelni nastanek in razvoj mita, uprizorjen v fragmentarnem dramaturškem zaporedju in ob nenehni spremljavi angažiranega petja (od ljudskih motivov do internacionale), na trenutke v izjemno intenzivni interpretaciji, skorajda transičnem ali ekstatičnem podoživetju tako animaličnih kot animističnih
arhetipskih vzorcev; vse pa je zaznamovano z iskanjem antropološkega jedra mitov, z iskanjem istega v (geografsko, časovno, kulturno) različnem.
Nova poizvedba
Pripombe
Na vrh strani