nova beseda
iz Slovenije
DELO, leto 2002, poved v sobesedilu:
Miza, pripravljena za sedmino, se nenadoma razdeli in razkrije truplo pod seboj, nato se oba elementa postavita pokonci in preoblikujeta v nekakšna stražna stolpa, s katerih prežijo osebe; vrv oz. kača, prepredena s školjkami, šklepeta itn.; posebna pozornost pa je posvečena s peskom pokritim tlom, na katerih se zdaj rišejo, zdaj brišejo sledi mitoloških oseb, arhetipskih situacij in tradicionalnih obredov. Peščena tla so nekakšna zgoščena podoba (zrcalo ali zaslon) časa, civilizacije, kulture, na njej se kopičijo njihovi (simbolni) ostanki: kamni, »odrezane« roke (simbol Barbovega antropološkega gledališča) ipd. Mitologija, ki bi jo lahko (paradoksno) definirali kot »dejavni ostanek«, je ob nenehnem opravku zlasti z lastnimi mitološkimi koreninami in usodami sposobna tudi »aktualizacije«: zbirka antičnih mitoloških oseb (od Ojdipa do) tako v svoje brezobzirne, surove, elementarne kremplje vzame »zadnjega revolucionarja dvajsetega stoletja«, Guilhermina Barboso, ki večji del
predstave s svečko na vojaški čepici po robu »mitološkega« prizorišča.
Nova poizvedba
Pripombe
Na vrh strani