nova beseda
iz Slovenije
DELO, leto 2002, poved v sobesedilu:
Pri tem ni vselej povsem jasno, kakšna je pozicija »pripovedovalca« in njegovega naslovnika. Kar ostane, je dezorientirano potikanje po scenografsko oz. estetsko sicer določujočem (), vendar pomensko oz. dramaturško slabo opredeljenem prostoru, pa nenehno naskakovanje izmuzljivega dramskega tkiva, iz katerega se po principu negationem samo na trenutke povsem nazorno izlušči možna ustrezna oblika gledališča po: povsem preprosta odrska pripoved, ki se izmika pretencioznim formal(istič)nim prijemom in gledalca nagovarja brez spektakelskega balasta, v vsej svoji goloti in neposrednosti.
Taka je Horvatova uprizoritev v trenutkih, ko se zlasti ena od obeh protagonistk,, z začudenimi velikimi očmi zazre v gledalca, ki prav tako kot ona ničesar ne razume, pa mu je hkrati vse tako prekleto jasno, in spregovori s polglasom, ki ne prihaja niti iz podoživete biografije mrtve pisateljice niti iz njene drame, temveč iz nje, igralke same, iz njene krhke in nemočne postave, tako
neusmiljeno, a nenehno kljubujoče vržene v svet, in ko izgovarja svoje replike hkrati z grozo in zavestjo o njej, vselej pa iz neizogibne pretekle in že tudi prihodnje globine, v katero se z vso težo pogreza - to bitje, ki se bo »srečalo samo s seboj« šele takrat, ko bo dokončno obmolknilo.
Nova poizvedba
Pripombe
Na vrh strani